Trenutna razstava / Current exhibition:
15. september – 8. november 2026

Tomaž Plavec: Med madeži in kodo

Razstava Med madeži in kodo ni zgolj vrnitev k slikarstvu, temveč nadaljevanje poti, ki se je začela že davno in jo je Tomaž Plavec vmes raziskoval tudi skozi druge medije. Slikarstvo se vrača, vendar se vrača spremenjeno – z izkušnjo kiparstva, z občutkom za material in prostor, z glasbenim mišljenjem ter z bolj izostreno zavestjo o lastnem ustvarjalnem procesu.

Slikarstvo Tomaža Plavca temelji na nenehnem vzpostavljanju ravnovesja med naključjem in nadzorom. Njegove slike na prvi pogled delujejo spontane, vendar je za vsakim madežem, vsako gesto in vsakim nanosom barve premišljena odločitev. Umetnik pogosto vzpostavlja razmerje med madežem in kodo. Madež je začetek – nekaj, kar se zgodi. Nastane s čopičem, nanosom barve, prelivom ali potezo. Nato se začne proces odzivanja: druga barva poseže v prvo, poteza se raztegne, nekaj se izbriše, rob se zmehča, plast prekrije drugo ali jo poudari. Kar je bilo sprva videti kot napaka ali naključje, postane izhodišče za naslednjo odločitev. Prav zato madež pri Plavcu ni napaka, ki bi jo bilo treba skriti, temveč potencial.

Beseda madež ima v vsakdanjem jeziku pogosto negativen prizvok. Povezujemo jo z umazanijo, napako in nečim nezaželenim. V slikarskem jeziku pa dobi drugačen pomen: postane barvna masa, sled, gesta, začetek podobe. Je trenutek, v katerem se podoba šele vzpostavlja. Na drugi strani je koda. Beseda vzpostavlja občutek strukture, reda, sistema in berljivosti. Toda pri Plavcu koda ni tehnološka ali računalniška referenca. Je notranja logika slike – sistem odnosov, ki se vzpostavlja postopoma, skozi proces slikanja. Koda ni vnaprej določen načrt, temveč nekaj, kar nastaja znotraj samega procesa.

Zato ne gre za to, da bi bila v madežu že vnaprej skrita določena koda. Ta se oblikuje šele skozi proces gledanja. Gledalec s svojim pogledom, izkušnjo in interpretacijo vzpostavlja odnose med barvami, potezami, prazninami in oblikami. Pomen ni zaklenjen v sliki kot skrivno sporočilo in slika ni uganka z enim pravilnim odgovorom. Je odprt sistem, ki se dokončno aktivira šele v srečanju z gledalcem.

Tomaž Plavec torej ne slika predmetov, temveč trenutek, v katerem se pomen šele začenja oblikovati. Madež še ni podoba. Poteza še ni znak. Toda gledalec že zaznava, da se nekaj organizira, da se med elementi vzpostavljajo odnosi in da iz začetne negotovosti postopoma vznikajo struktura, ritem in pomen. Nastaja izjemno zanimiv trenutek pred znakom: madež še ni znak, vendar ga že nakazuje in obljublja.

Plavec slika tisto, kar se dogaja med namero in dejanjem – med tem, kar želi narediti, in tem, kar mu platno odgovori. Njegovo slikarstvo se vzpostavlja prav v tem vmesnem prostoru, kjer umetnikova odločitev trči ob material, naključje in odziv slike. Med madežem in kodo tako nastaja proces, ki nikoli ni povsem predvidljiv, vendar tudi nikoli povsem prepuščen naključju.

Morda prav zato njegove slike niso nikoli povsem dokončne. Čeprav so fizično zaključene, ostajajo odprte za pogled. Vsak gledalec v njih vzpostavlja svoje odnose, svoje ritme in svoje pomene. Slika se tako ne konča z umetnikovim zadnjim posegom, temveč se nadaljuje v aktu gledanja. Madež je začetek. Koda nastane šele v pogledu.

Doroteja Kotnik, kustosinja in umetnostna zgodovinarka

---

---